Izšlo namizje GNOME 2.24

Izšla je stabilna različica 2.24 namizja GNOME. Novosti te izdaje so podrobno opisane tukaj. Da jih nekaj povzamem:

• nov privzeti IM program s podporo za MSN in XMPP/SIP protokole,
• prenovljen Ekiga videokonferenčni program z novim vmesnikom,
• zavihki v brskalniku Nautilus, nov “kompakten” pogled, kjer se ikone pomanjšajo in jih razvrsti tesno  skupaj,
• lažje nastavljanje večzaslonskega namizja,
• podpora za teme za sistemske zvoke,
• boljša podpora za digitalno televizijo,
• nov privzeti sklop ozadij za namizje

Ostale novosti vključujejo tudi večjo podporo za zaznavo lokalnih strežnikov (Avahi), večja integracija sistemskega vodila D-BUS, izboljšave virtualnega datotečnega sistema.

Namizje GNOME je 99% prevedeno v slovenščino. Različico 2.24 bo tudi vsebovala prihajajoča Ubuntu izdaja, imenovana Intrepid Ibex.

Adobe ni resen

Zakaj ima Adobe dvojna merila za uporabnike? Tukaj je izdelovalec edinega vstavka za SWF (ki je 100% implementacija SWF formata) vendar zaradi nekega razloga Linux uporabniki že več let doživljamo frustracije s tem enakim vstavkom. In tukaj so težave:

• stabilnost firefoxa – čeprav imam tudi pomisleke z Linux verzijo firefoxa, vendarle adobe-ov plugin za flash povzroča sesuvanje brskalnika.
• zvok je šala – nešteto uporabnikov je že zgubljalo živce ker ni moral poslušati glasbe in gledati flash film hkrati oz. obratno. Včasih je potrebno ubiti firefox proces in vse na novo pognati da zvok spet deluje
• poraba CPU – predvajanje videa pokuri preveč CPU-ja. Včasih če se film predvaja celozaslonsko, lahko pokuri tudi do 90%

Zdaj me zanima, koga ima Adobe za norca? Se tako podjetje ne more privoščiti več Linux razvijalcev za njihovo Linux verzijo SWF vstavka?

Kaj sedaj? Obstajajo alternative. Ena taka je GNASH, ki naj bi bila implementacija Flash 7 in je tudi zmožna predvajati filme. Druga opcija je, da se flash čimprej pozabi in da Microsoftova alternativa Silverlight pridobi popularnost. Pri tej možnosti je vsaj odprtokodna implementacija Moonlight, ki jo je tudi Microsoft blagoslovil.

Datotečna hierarhija

Večina modernih Unix in Linux sistemov se drži določenega standarda za datotečno hierarhijo. Ta standard je opisan na tej strani.Namen standarda je, da imajo vsi sistemi predviden izgled in jih tako poenoti, kar omogoča lažje delo z različnimi sistemi. Pomaga tudi programom, ki lahko hitro brez iskanja najdejo podatke na datotečnem sistemu.

FHS je zgrajen tako, da se datotečni sistem začne pri korenskem imeniku, ki je označen s poševnivo (/) znotraj korenskega imenika pa so ostali definirani imeniki, npr. sbin/ ki vsebuje sistemske programe, etc/ ki vsebuje nastavitvene datoteke za programe ali usr/bin/, kjer so shranjene izvršilne datoteke nameščenih programov na sistemu. To se precej razlikuje od hierarhije, ki jo poznajo Windows sistemi, kjer je v imeniku Windows shranjen sistem, v imeniku Program Files pa so shranjeni nameščeni programi skupaj z nastavitvenimi in izvršilnimi datotekami.

FHS tudi prinaša predpis za t.i. uporabniške imenike, ki so locirani v imeniku /home/. Tako velja, da ima vsak uporabnik (razen korenskega root uporabnika, ki ima domači imenik /root/) lasten imenik v /home/ in ima tako pravico branja, pisanja kot izvrševanja. Zato običajnim uporabnikom ni potrebno posegat po drugih imenikih v sistemu razen v svoj domači imenik. In zato so tudi pravice do ostalih imenikov v korenskem imeniku /, ki jih ima običajen uporabnik, zelo omejene.

Z doktrino, ki jo prinaša FHS standard, pa se niso strinjali razvijalci Linux distribucije GoboLinux. Namesto FHS so zasnovali lasten hierarhičen sistem, ki je precej podoben tistemu pri Windows sistemih. Še vedno je korenski imenik, ki je označen z poševnico, vendar se nameščeni programi nahajajo v imeniku Programs/, uporabniški imeniki v Users/, itd.

Mnenja o tem, ali je takšna zasnova resnično koristna, so različna. Pri FHS standardu velja, da običajnega uporabnika nebi smelo zanimati kaj drugega kot pa lasten domači imenik. To prepreči nepremišljeno upravljanje sistema (brisanje sistemskih datotek, napačna konfiguracija, …). Ker je uporabnik s pravicami bolj ali manj omejen na lasten imenik, lahko to tudi prepreči okužbo sistema z virusi. Saj ti se nebi morali razširiti po celotnem sistem, ker bi virus, ki je bil pognan iz strani uporabnika, tudi podedoval njegove pravice. Zato je za virus nemogoče, da se razširi v imenike, ki so nižje od domačega imenika uporabnika. Po drugi strani pa FHS povzroča precejšnjo zmedo neizkušenim uporabnikom ali začetnikom. Uporabnik mora razlago nekaterih imenikov iskati po internetu. Vendar ima GoboLinux, ki se ne drži FHS standarda, še vedno omejene pravice za uporabnike. Kar pomeni da poleg dobre zaščite sistema pred nepooblaščeni spremembi ima sedaj uporabnik tudi prijaznešo (mogoče manj zastrašujočo) obliko datotečne hierarhije.

Izdelava backupa preko mreže

Je na Linux sistemih zelio preprosto. Preko programa rsync lahko poskrbimo za sinhronizacijo dveh imenikov. Kopijo imenika je lahko na lokalnem sistemu ali pa na oddaljenemu, pri čemer do slednjega dostopamo preko SSH protokola.

Na primer, da imamo imenik delo, ki ga želimo sinhronizirati z omrežnim računalnikom preko SSH, izvedemo naslednji ukaz:

rsync -a --delete -e ssh delo/ uporabnik@racunalnik.com:/pot/do/cilja/

To bo imenik delo prekopiralo v imenik /pot/do/cilja na SSH računalniku racunalnik.com kot uporabnik uporabnik. Ko se bo ukaz izvedel prvič, bo ustvaril celotno kopijo imenika delo. Naslednjič pa bo prenesel le spremembe, ki so bile storjene znotraj tega imenika od zadnje sinhronizacije. To tudi vključuje brisanje datotek!

In če postopek sinhronizacije želimo avtomatizirati, uporabimo cron zapis. Odpremo datoteko /etc/crontab in vanj dodamo vrstico:

00 3 * * * rsync -a --delete -e ssh delo/ uporabnik@racunalnik.com:/pot/do/cilja/

Vrstica sistemu pove, da se mora vsak dan ob 3:00 zjutraj izvesti sinhronizacija imenika delo preko prejšnjega rsync ukaza. Kot zadnje še moramo ponovno pognati cron storitev, da bo novi vnos zaznal:

sudo /etc/init.d/cron restart

6 stvari zakaj je Linux enostavno carski sistem

Stvari o Linux sistemih, ki jih Windows uporabnik ne pozna:

1. Oddaljeni priklop na disk – to pomeni da lahko preko interneta priklopim disk nekega daljenega računalnika z Linux sistemom preko varnega SSH protokola. Ko to storim, mi moj lokalni sistem prepozna disk na tak način, kot da bi bil del tega sistema. In zato lahko disk uporabljam brez da bi videl, da vse operacije potekajo preko interneta. Priklopljen disk se pojavi na namizju kot da bi priklopil kakšen USB stick. Da celotna stvar izpade še bolj kul, se cel promet preko interneta šifrira s pomočjo SSH protokola.
2. Virtualna namizja – ki so na Unix sistemih že prisotna od leta 1986, še zdaj spadajo pod “must-have” stvari na namizju. Gre se za koncept, kjer se namizje razdeli na navidezne površine. Pri tem ima vsaka površina prikazana lastne okne. Tako lahko imamo preko preklapljanja med namizji odprtih veliko število oken in hkrati ohranimo pregledost med njimi. Tako lahko npr. v enem namizju brskamo po intrenetu in poslušamo glasbo, na drugemu ircamo in se menimo preko msn-ja, v tretjemu urejamo slike. In to brez nepreglednega preklapljanja med oknami preko atl+tab.
3. Namestitev programov – če uporabljamo moderen sistem, npr. Ubuntu, zraven dobimo močen program za nameščanje drugih programov. Tako je procedura za namestitev programa sestavljena samo iz zagona t.i. “upravljalca paketov” in z izbiro željenih programov. Vse ostalo naredi upravljalec. Tukaj pa so vendarle nekatere omejitve. Na primer da mora program, ki ga iščemo, biti v seznamu programov, ki so namestljivi preko upravljalca paketov. Vendar večina programov, ki jih potrebujemo, bomo tudi našli na seznamu.
4. Enostavno lepši – Linux je prišel daleč od “sistema za geeke”. Zajemi zaslona vsake nove distribucije pri videzu prekosa izgled Viste in se približa tisti z MacOS X. In skupaj z raznimi 3D efekti, kot so razpadajoča okna ob zaprtju, risanje po zaslonu, delno-prosojna okna …, celo prekosa OS X.
5. Brez gonilnikov – no gonilniki za naprave so še vedno vendar ne v obliki, kot jih pozna tipičen Windows uporabnik. Kadar nameščamo novo opramo, jo sistem običajno sam zazna in nam ni potrebno iskati nobenih gonilnikov na internetu in jih ročno nameščati. Seveda so pa izjeme. Največje pri grafičnih karticah, kar pa ni krivda sistema ampak proizvajalcev, ker ne izdajo specifikacij o napravah in tako zavirajo razvoj odprtokodnih gonilnikov, ki se lahko vključijo za samodejno zaznavo in namestitev.
6. Brez virusov – tudi Linux je operacijski sistem, ki je ranljiv in tudi obstajajo virusi za Linux. Vendar verjetnost, da se bo Linux sistem okužil z virusom, je zelo majhna. To pa gre v zahvalo predvsem drugačnemu konceptu pri omejevanju pravic do sistemskih sredstev. Namreč uporabnik v Linux sistemu privzeto ne mora dostopati do sistemskih datotek ampak si mora pridobiti dostop preko avtentikacije. Zato se nek potencialen virus ne more razširiti po sistemu.