Včeraj sem bolje spoznal okenskega upravitelja wmii. Njegova posebnost je ta, da spada v t.i. “tiling” okenske upravitelje, kjer se odprta okna samodejno razpostavljajo drug ob drugem.

Takšen način upravljanja z okni je posebej praktično, kadar je uporaba terminalov vsakodnevna rutina. Celotno delo na “namizju” lahko nadziramo kar s tipkovnico, saj s tipkami ALT+Enter odpremo nov terminal in ga postavimo vertikalno, tipke za izbiro oken so pa podobne vim tipkam za pomikanje po besedilu:

• ALT + h : pomik levo (pomik po stolpcih)
• ALT + j : pomik dol (pomik po vrsticah)
• ALT + k : pomik gor (pomik po vrsticah)
• ALT + l : pomik desno (pomik po stolpcih)

Na tak način zelo hitro pridemo do izbranega okna brez uporabe miške.

Vsako okno pripada določeni oznaki. Oznake so podobne navideznim namizjem, ki je prisoten na namizju Gnome. Po oznakah se premikamo s tipkami ALT + številka oznake. Vsako okno pripada določeni oznaki. Oknu lahko spremenimo oznako s tipko ALT + Shift + številka oznake.

Upravitelj wmii pozna štiri načine za razporejanje oken. Skladni način (ALT + s) nalaga okna enega ob drugem, pri tem je vidno le okno, ki je na vrhu sklada. Ostali se skrijejo in vidna je le njihova naslovna vrstica. Privzeti način (ALT + d) nalaga okna enega ob drugem. Pri tem so nekatera razdeljena po vertikali, druga pa po horizontali. Povečan način (ALT + m) postavi natanko eno okno v maksimiran način in tako prekrije vsa ostala okna. Izbira med okni v kateremkoli načinu poteka po že omenjenih kombinacijah tipk na tipkovnici. Plavajoči način (ALT + presledek) vsa nova okna odlepi od pripadajočega načina in ga na zaslon postavi kot samostojno entiteto, ki jo lahko (z miško) poljubno premikamo po zaslonu.

Izbrano okno lahko postavimo v plavajoči prostor s tipkami ALT  + Shift + presledek. Tako se odlepi od načina, ki mu pripada in postane samostojno.

Posebnost uporavitelja wmii je ta, da uporablja lasten navidezen datotečni sistem 9p. Vsako okno ima lasten zapis v tem datotečnem sistemu. Z zapisom lahko uporavljamo s posebnim ukazom wmiir, ki lahko bere stanje okna ali njihov izhod. S tem pa so razvijalci upravitelja omogočili razvoj vstavkov za programe. Na primer lahko bi napisali vstavek (ki prikaže trenutno pesem, stanje baterije, jakost brezžičnega signala) in ga prikazali na pult.

Edina slabost je morda ta, da nima vgrajenega prostora za obveščanje (poznano tudi kot notification area). Brez tega prostora ne moremo pognati NetworkManager in se tako povezati v omrežje. Za to obstajajo zunanji prostori za obveščanje. Takšen prostor je tudi stalonetray, ki opravlja to nalogo in zagotovo deluje pod okoljem wmii.

Upravitelj wmii se je izkazal kot zelo praktičen pripomoček za delo z terminali. Malce nerodno pa je, kadar poganjamo grafične programov, saj se ti samodejno prilepijo v trenutni okenski način in tako zgubijo njihovo prvotno velikost.